Vrhovno sodišče ne bo spoštovalo 30-dnevnega roka

Zagovorniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja Bogdan Biščak, Andrej Pleterski, Dušan Keber, Igor Pribac in Brigita Skela Savič so 24. decembra lani na Vrhovno sodišče vložili tožbo zoper zapisnik Državne volilne komisije (DVK) o izidu referenduma o tem zakonu. Zahtevajo razveljavitev glasovanja in odreditev novega referenduma.

Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI) v 52.c členu določa, da "Vrhovno sodišče odloči o tožbi po izvedeni glavni obravnavi najkasneje v 30 dneh od prejema odgovora na tožbo ali izteka roka za odgovor na tožbo". A tega roka Vrhovno sodišče pri tožbi skupine zagovornikov zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bo spoštovalo.

Kot so nam povedali na Vrhovnem sodišču, so zadnji odgovor na tožbo (šlo naj bi za odgovor pobudnika referenduma Aleša Primca) prejeli 28. januarja. To pomeni, da se bo 30-dnevni rok, v katerem bi moralo po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi Vrhovno sodišče odločiti o tožbi zagovornikov zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, iztekel 27. februarja. A je Vrhovno sodišče glavno obravnavo sklicalo šele za 10. marec, torej enajst dni kasneje, kot bi moralo glede na rok v ZRLI o zadevi že odločiti.

Biščak presenečen, Vrhovno sodišče poudarja, da gre za instrukcijski rok

Eden od tožnikov Bogdan Biščak pravi, da je presenečen, ker Vrhovno sodišče zakonskega roka ne bo spoštovalo. "V primeru, da bo Vrhovno sodišče razveljavilo referendum, bo povzročilo za šest milijonov evrov stroškov. Če bi namreč takšno odločitev sprejelo v roku, bi lahko ponovno glasovanje o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izpeljali hkrati z državnozborskimi volitvami," ocenjuje Biščak. Pregled datumov sicer kaže, da bi moralo Vrhovno sodišče z morebitno odločitvijo o razveljavitvi referenduma močno pohiteti in jo sprejeti precej pred iztekom 30-dnevnega roka, da bi bil lahko ponovni referendum že 22. marca.

Na vrhovnem sodišču na vprašanje, zakaj ne bodo spoštovali roka, odgovarjajo, da je rok 30 dni iz 52.c člena zakona o referendumu in o ljudski iniciativi instrukcijski rok. "Treba je namreč upoštevati čas, ki je potreben za vročitev vabil na obravnavo, in čas, ki mora biti strankam zagotovljen za pripravo na obravnavo," dodajajo.

Zalar: Običajna praksa je, da se morajo instrukcijski roki spoštovati

Pravosodni minister v Pahorjevi vladi, pred tem pa predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Aleš Zalar pojasnjuje, da obstajata dve vrsti sodnih procesnih rokov: prekluzivni in instrukcijski. Prekluzivni rok pomeni, da si v primeru, če ga zamudiš, izgubil določeno pravico. Kršitev tega roka ima torej konkretne posledice, običajno pa gre za prekluzivne roke v razmerju do strank postopka in ne do sodišča.

Pri nespoštovanju instrukcijskega roka pa zakon posledic ne predpisuje, kar pa, tako Zalar, ne pomeni, da instrukcijski roki ne zavezujejo. "Običajna praksa je, da se morejo instrukcijski roki spoštovati," poudarja. Kot tipični instrukcijski rok v klasičnih sodnih postopkih, zlasti v civilnih zadevah, izpostavlja 30-dnevni rok, v katerem mora sodišče po zaključku glavne obravnave izdati sodbo, če te ne razglasi na obravnavi. A se tega instrukcijskega roka po Zalarjevih besedah v praksi relativno pogosto ne spoštuje – bodisi zaradi kompleksnosti zadeve, v kateri sodnik rabi več časa za pisanje sodbe, bodisi zaradi drugih razlogov.

V volilnih oziroma referendumskih zadevah pa je, kot ocenjuje nekdanji pravosodni minister, treba po naravi stvari delo organizirati tako, da se instrukcijski roki spoštujejo. Če pride do prekoračitve tega roka za teden dni, to po njegovi oceni še ni katastrofa, je pa treba vedno oceniti, ali bi bilo mogoče rok spoštovati.

"Vrhovno sodišče bi na primer lahko imelo problem z vročanjem, res pa je tudi, da je treba dati strankam določen čas za pripravo na obravnavo. Težje dopustno pa bi bilo, če bi bili razlogi za nespoštovanje instrukcijskega roka na strani sodišča samega: če bi imel na primer sodnik poročevalec dopust in zato obravnave ne bi razpisal v roku," pravi Zalar.

Kaj točno je bil razlog, da Vrhovno sodišče glavne obravnave v primeru tožbe zoper zapisnik DVK o izidu referenduma ni razpisalo prej, po navedbah bivšega pravosodnega ministra brez vpogleda v spis ni mogoče reči. Poudarja pa, da bi lahko Vrhovno sodišče že v fazi zakonodajnega postopka opozorilo, da 30-dnevni rok v zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi ni realen, če se je omenjeni rok kot problem pokazal naknadno, pa bi moralo dati Vrhovno sodišče pobudo za spremembo zakona. "Zagotovo ni v interesu Vrhovnega sodišča, da bi v takšnih primerih sistematično prekoračevalo instrukcijski rok," še dodaja Zalar.

Vrhovno sodišče smo vprašali, ali je o morebitnem nerealnem roku v 52.c členu zakona o referendumu in o ljudski iniciativi obvestilo zakonodajalca, vendar odgovora nismo dobili.

Zakaj so zagovorniki zakona vložili tožbo?

Kot je znano, so na zakonodajnem referendumu, ki je potekal 23. novembra lani, zmagali nasprotniki zakona o pravici pri prostovoljnem končanju življenja, ki so dosegli tudi zavrnitveni kvorum. Vendar pa zagovorniki zakona ocenjujejo, da je med referendumsko kampanjo prišlo do nepravilnosti, ki so vplivale na izid referenduma in poštenost glasovanja. Vložili so ugovor na DVK, ki pa ga je ta zavrgla in potrdila izid referenduma.

Zato je skupina zagovornikov vložila tožbo na Vrhovno sodišče. Izpostavili so dve skupini organizatorjev, ki naj bi grobo kršili pravila kampanje. Kot prvo skupino so navedli več zdravniških združenj in organizacij na čelu z Zdravniško zbornico Slovenije, Slovenskim zdravniškim društvom in Združenjem slovenskih katoliških zdravnikov. Kot drugo skupino pa so navedli Rimskokatoliško cerkev, njene predstavnike ter druge verske organizacije.

Tožniki so prepričani, da sta obe skupini "nedopustno izkoristili svoj strokovni in moralni vpliv" za širjenje "objektivno neresničnih in zavajajočih trditev". Kršitve delijo na formalne, med katerimi izpostavljajo neregistrirano kampanjo ter izvajanje kampanje v javnih zavodih in verskih objektih, ter na vsebinske, ki se nanašajo na nedovoljena sporočila v kampanji.

Po prepričanju tožnikov nepravilnosti niso bile zanemarljive, pri čemer se sklicujejo na ugotovitve statistične analize, da je bil vpliv neprijavljene zdravniške in cerkvene kampanje statistično pomemben.